Žerjavi letijo na jug

Boju zmanjkuje časa. Hkrati je čas ena redkih stvari, ki mu je še ostala. Njegovo tiho življenje prekinjajo le obiski oskrbovalcev, ki mu prihajajo pomagat štirikrat dnevno. Jezen je na telo, ki ga ne posluša več, na nekoč močne roke, ki so zdaj tako šibke, na prste, s katerimi ne more odpreti niti dragocenega kozarca, v katerem hrani ruto žene Fredrike. Ruta ima še vedno vonj po njej, čeprav se je že pred meseci preselila v dom za dementne in nikogar več ne prepozna. Najbolj pa je Bo jezen na sina, ki mu hoče vzeti edino veselje, ki ga še ima, ljubljenega psa Sixtena. Grožnja, da ga bo izgubil, v njem prebudi vihar čustev, ki ga prisili, da se ozre nazaj na svoje življenje, na obdobje odraščanja, na prva leta z ženo, na svojo vlogo očeta in na način, kako je izražal ljubezen.