Deklica z naprstnikom

Gre za literarno ›pripoved‹ neimenovane deklice, zapuščene begunke in torej brezdomke, ki je v rosni mladosti – v kakršni njeni vrstniki, srečnejši potomci ›razvitega‹ dela sveta, taki s svetlejšimi in redkejšimi obrvmi, šele začenjajo lesti iz svojega nežnega puha varnosti in vsestranske preskrbljenosti – odvržena v njej popolnoma tuj, do nje občasno tudi sovražen svet. Z vso svojo očitno drugačnostjo, a brez znanja jezika in brez žive duše, ki bi ji stala ob strani, se temu toku predaja z osupljivim vitalizmom in zaupljivostjo, pogumom, kar vse lahko spremljamo kvečjemu pri ljudeh, ki jim kremplji zla odvzemajo vse, po čemer sploh so človeška bitja, in jim brez pomislekov strežejo celo po golem življenju.