Veter veje, koder hoče

Chiara, ki je na pragu šestdesetih let, izkoristi nepričakovano tišino, ki jo je ovila v hiši v hribih, da napiše tri pisma. Prvo pismo je namenjeno njeni posvojeni, dobrovoljni hčeri Alishi, ki je zdaj že dvajsetletnica; drugo osemnajstletni, veliko težavnejši biološki hčeri Ginevri; in tretje ljubemu možu Davidu, v upanju, da ga bo nekega dne prebral tudi še vedno majhnemu sinu Elii, ki se je rodil v trenutku, ko je družina zapadla v veliko krizo. Vsa tri pisma so svojevrstna ljubezenska pisma, vsako napisano na svoj način. V njih Chiara prelije na papir to nepremagljivo, skrivnostno čustvo, ki nas tako nerazdeljivo veže z drugimi ter odpre naše srce, tudi ko to najmanj pričakujemo.